Zgodba o ši-cujki Son-Chi.

Ni veliko kužkov, o katerih bi njihovi lastniki napisali knjigo. Psička Son-Chi je ena izmed njih. Globoka ljubezen, ki jo lastnica čuti do te psičke, in obratno seveda, je avtoričinemu peresu narekovala zgodbe iz vsakodnevnega sožitja med človekom in psom. Knjiga bo zanimivo in poučno branje ne samo za lastnike psov, ki se bodo zlahka poistovetili z napisanim, temveč tudi za tiste, ki še razmišljajo o nakupu psa.

Slednji se bodo mogoče prav zaradi Son-Chi odločili za nakup ši-cuja. Ne nazadnje bodo v knjigi, ki razkriva poglobljeno poznavanje ši-cujske duše in je napisana iskreno in iskrivo, veliko lepega našli tudi vsi tisti, ki radi kaj lepega, zabavnega in pozitivnega preberjo samo zato, ker imajo dobro srce.

Son-Chi je v avtoričino življenje vstopila pozno, ob njeni upokojitvi, pa vendar ravno v pravem času, da se ji je lastnica lahko popolnoma posvetila. Tako pasma kot prihod psičke sta bila skrbno izbrana in načrtovana, močno zaželena in dolgo pričakovana. Skupaj sta doživeli pasjo puberteto, šolanje, razstavljanje in materinstvo in skupaj veselo uživata v dogodivščinah tudi zdaj.

Skozi pripoved izvemo marsikaj o pasmi ši-cu (shih tzu), kot na primer to, da so to miroljubni sobni ali »kavčni« kužki, prijazni do ljudi in do živali, da so zadovoljni že s kratkimi sprehodi, da imajo za gospodarja najraje odrasle ljudi, s katerimi si želijo preživeti po možnosti kar štiriindvajset ur na dan. So zabavljači, pravzaprav dvorni norčki, klovni. Najbolj od vsega pa se zavedajo svojega porekla: s Tibeta so prišli v dar kitajskim cesarjem, ki so tako cenili to pasmo, da so jo smeli imeti samo oni. Kužkom so zato pripadali vsi privilegiji, ki jih tak visok položaj prinaša. Imeli so vse, kar je dvor premogel najboljšega, bili so občudovani in hvaljeni, in tega so se močno zavedali.

Tega se njihovi tisočletni geni zavedajo še danes. Nadvse prijazni so do tujcev, čeprav v večini aristokratsko zadržani in zdi se jim samoumevno, da razmišljajo s svojo glavo. So inteligentni in učljivi, a pri vzgoji je treba biti pripravljen na to, da se jim naša povelja ne zdijo vedno smiselna in bi sami storili drugače. Ob sebi zato zahtevajo ljubečega, nežnega, razumevajočega, a zrelega in odločnega gospodarja, ki mu bodo vseh svojih petnajst let, kolikor je ocenjena njihova pričakovana življenska doba, najzvestejši prijatelji.

Ši-cuji niso ne čuvaji, ne ovčarji in ne lovci, niti ne služijo kakršnikoli drugi uporabni nalogi. Pričakovati od njih popolno poslušnost v vsakem trenutku je zato nesmisel, kajti njihovo poslanstvo je biti ob človeku, ga imeti rad in ga zabavati. Zaradi vseh teh značilnosti jih Mednarodna kinološka zveza uvršča v kategorijo družnih psov.

Si lahko predstavljate, da je morala avtorica knjige na svojo psičko čakati vsaj petintridest let? Ja, res je. Ampak zdaj sta skupaj in zdi se, kot da sta si usojeni. Najbrž vas zanima, kaj je tisto nekaj v tej pasmi, da ti kužek zleze pod kožo in da o njem napišeš zgodbe.

Vse vam bo jasno, ko boste prebrali knjigo Son-Chi, s.p. ali sreča na štirih tačkah, avtorice Majde Blažič, ki si jo lahko izposodite v knjižnicah širom po Sloveniji.

Poleg tega boste v njej našli številne fotografije in marsikatere uporabne zanimivosti, kot na primer o ši-cujski prehrani, o tem, kako varno prevažati kužke v avtu, kako odstranimo smolo iglavcev z dolge dlake, o muhah pasje pubertete, katero šolo za vzgojo razposajenih psov tibetanskih pasem je priporočljivo izbrati, zakaj je pomemben vzrejni pregled oziroma zakaj kupiti ši-cuja pri odgovornih vzrediteljih in ne pri rejcih, ki po ugodni ceni ponujajo kužke brez »papirjev«, kar pomeni brez rodovnika, in celo, kako pomagati psički pri kotitvi in kakšen je razvoj mladičkov.

Spoznajte Son-Chi, s.p., samostojno podjetnico, spoznajte pasmo ši-cu!

Spodaj pa smo Vam prirpavili nekaj odlomkov, iz zgoraj omenjene knjige - Želimo Vam prijetno branje in neskončno lepih trenutkov z Vašimi kosmatinčki.

Prelepo je bilo, da bi trajalo, to vzorno obnašanje naše pasje malčice. Kaj kmalu je namreč punčka pokazala, da zna marsikaj. Med drugim se dogaja tudi to, da smo z njo zunaj celo sedemkrat, osemkrat na dan.

Prvi jutranji in zadnji večerni izhod nista sporna, takrat jo zagotovo tišči na potrebo, vsi izhodi vmes pa so čista loterija. Jo tišči na potrebo? Jo tišči samo gledat televizijski program? Najbolje se je vsakič odločiti za prvo možnost, da ne tvegamo lužice ali kupčka. Bolje, da se z dolgim nosom vrnemo domov in da smo v kratkem spet zunaj, kot pa ...

Številni izhodi v toplem, suhem vremenu niso toliko problematični, le kadar je mrzlo in mokro, kot to zimo pogosto je, nam je to večkrat – če že ne težko, pa vsaj odveč.

Takole to zgleda: Son-Chi se s prednjimi tačkami vzpne k nam, in ko jo vprašamo, kaj bi rada, se postavi pred vrata.

»Prav«. Ven moramo,« strokovno ugotovimo.

Oblečemo se, obujemo, kadar dežuje, oblečemo pelerinco še njej. Pa pridemo ven pa gremo do njenega prostora in ji prigovarjamo, naj lula. Ona pa nič.

»Kaj je res prišla gledat televizijsko oddajo?«

(iz poglavja Puberteta je huda bolezen)

Naša pesika ima veliko talentov. Kreiranje oblačil, na primer, ji gre zelo dobro od tačk. Če bi se le dokopala do naših oblačil, ki jih ne pospravimo pravočasno v omaro, bi se utegnilo zgoditi, da bi namesto dolgih rokavov in hlačnic našli kratke, vsi novi modeli pa bi bili vsaj luknjičavi, če ne celo čipkasti.

Njena velika strast so tudi copati in čevlji. Do sedaj nam čevljev še ni olepšala. Saj ne, da bi bila tako pridna, le do njih ne more, ker so zaprti v drugem prostoru.

Marsikdaj komu od članov njene človeške družine izmakne copat z noge in se ga loti z veliko ustvarjalno vnemo. Sploh je kraja copat njen najnovejši hit. Za ta podvig najde vsako priliko. Jaz moram svoje zvečer celo dvigniti na nočno omarico, da jih skrijem pred njo.

Če ni copat, so tudi superge odlične. Jožetove, na primer, ki so za njen gobček sicer prevelike in pretežke, so še posebej imenitne. Zdaj je samo vprašanje, ali hoče Son-Chi postati manekenka ali čevljar ali morda zagovornik potrošnikov in samo preverja kakovost obutve.

(iz poglavja Modna kreatorka)

Trop psov je bil še vedno zaprt v drugem prostoru, ko se nam je pridružil ON. Ženin. Magic Milton vom Heydpark. Zrel gospod, ki je osvojil številne šampionske naslove, športno postrižen, star devet let in plemenjak, zelo izkušen v svojem poslu. In zelo, zelo prijazen.

Če je še pred našim prihodom obstajala možnost, da mu Son-Chi ne bo všeč, kar je popolnoma normalno tudi v pasjem svetu, kajti tudi tam vladajo simpatije in antipatije, pa so bili strahovi ob srečanju odveč. Mislili smo, da se mu bo zmešalo, tako zelo se je zaljubil v Son-Chi.

(iz poglavja On, Magic Milton vom Heydpark)

Son-Chi je grozno slabo, že od dveh tednov po paritvi dalje. Bruha, nagaja ji prebava, ne more jesti. Bojim se gastritisa, zato si dam veliko dela s ponujanjem hrane iz roke. Včasih imam občutek, da grižljaje sprejme samo zato, da bi mi ustregla.

Ultrazvok je kmalu po praznikih potrdil brejost in naša veterinarka pravi, da gre za nosečniško slabost, tako, kot jo poznamo pri človeških bodočih mamicah. Močno upam, da bo slabost kmalu prešla.

Vendar pa ta kar traja in traja. Strah nas je za psičkino zdravje. Če bi vnaprej vedeli, kaj bo morala prestajati, bi najbrž oklevali, ali naj jo sploh parimo. Po vsej verjetnosti se za paritev ne bi odločili. Res je hudo gledati psa, kako trpi.

Sedemintrideseti dan brejosti je bil nekaj posebnega: tisti dan je naša veterinarka lahko videla, koliko »fižolčkov« se skriva v Son-Chijinem bušiju. Naštela je tri.

(iz poglavja Zibali bomo)

Časa imam še štiriindvajset ur. Pa vendar še enkrat preverim kotišče in ga dvignem v kot sedežne garniture. Na klubsko mizico si pripravim vse potrebno za oskrbo psičke in novorojenčkov. Še zadnji pogled na porodnišnico: vse je tako, kot mora biti. Dober občutek je to, da je vse na svojem mestu, jaz pa imam še štiriindvajset ur na razpolago.

Namenim se proti spalnici pogledat, kako se ima naša psička. Malo bom legla in se spočila.

Toda, kaj je zdaj to? Son-Chi je na hodniku in se grbi.

Čepi? Ne.

Sedi? Ne.

Ne eno ne drugo ali pa vsakega pol. Kaj se dogaja? Pa menda se ne bo pokakala kar na hodniku?

S tal ji dvignem zadek – skoraj bi me kap! Zagledam temen balonček. Joj, Son-Chi vendar koti!

(iz poglavja Začenja se)

Zgodi se prvi čudež življenja. Balonček je že zunaj. Zavit v ovoj, prvi mladiček počiva v mojih dlaneh, s popkovino je še vedno spojen z mamico. Prste zakopljem v ovoj, ga pretrgam in izluščim mladička, nato pa previdno s sterilnimi škarjami prerežem popkovino na približno treh centimetrih od mladičkovega telesa ter štrcelj razkužim z Betadinom. Novo življenje je torej rojeno.

Mladička obrišem s toplo, suho brisačo, mu izsesam sluz iz noska in ust. V rokah vsa vzhičena držim majhno bitje, ki mirno diha. Preverim spol. Fantek je. Šejtan, Sheitan, Shei Tan pravzaprav. Stehtam ga. 180 gramov. Krepek fant je. Običajna teža novorojenih ši-cujev je okrog 150, 160 gramov, kadar je v leglu večje število mladičkov.

V zvezek zapišem spol, težo in uro rojstva: 19.05. Son-Chi, umirjena in nekoliko utrujena, me opazuje. Seveda, mama, takoj dobiš svojega prvorojenca.

(iz poglavja Dobrodošli, zakladki!)

Kmalu jim poligon v atriju ne zadošča več. Želijo si več svobode, in Shadow že ve, kako si jo izboriti.

»Rušiiiiii!« ukaže bratcu in sestrici in vsi trije hkrati skočijo na mrežo in jo podrejo. No, pa je šel poligon rakom žvižgat. Za nas je to dodatna motivacija, da zamašimo vse špranje v ograji, skozi katere bi se kužki lahko izmuznili na cesto in da uredimo še tisti del vrta, ki je bil do zdaj puščen vnemar, ter da s pleteno mrežo zaščitimo vrtnice in malčke obvarujemo pred trnjem.

(iz poglavja Iz malega raste veliko)

Ima neznansko srečo, seveda pa tega ne ve. Ni ji bilo treba v širni svet s trebuhom za kruhom, kar lepo doma je ostala, pri svoji mamici in v domu, ki ga je navajena. Morda ji je prav to dalo krila. Strašansko živahna punčka je. Hiperaktivna, glasna, komunikativna, v vsem pravo nasprotje svoje mame. Njena senčka pač. Son-Chi je potrpežljiva, mirna in tiha, razmišljajoča, a tudi zamerljiva. Shadow pa vsakič takoj in na glas pove, kaj bi rada in pričakuje, da se to takoj tudi zgodi. Če je slučajno kdaj užaljena, na zamero v trenutku pozabi. Vse kar počne, počne »na polno«. Življenje zajema z veliko žlico, morda za kompenzacijo za vso tisto agonijo, ko je kot devetdnevni mladiček lebdela med nebom in zemljo.

(iz poglavja Shadow)

Pripravil Vaš Živalnik.si - Slovenski oglasnik za živali, v sodelovanju z gospo Majdo Blažič.

www.zivalnik.si